Od srede do srede: Žerdin in Markeš o financiranju šolstva

...
napisal Martina Lipnik on 21. januar, 2015

Osnovno šolstvo je v Sloveniji organizirano prav zaradi obveznosti kot »mreža«, in to tudi prostorska! Za primerno naselitveno zaledje je predvidena, locirana in organizirana posamezna osnovna šola ali podružnica. Trajnostni prostorski razvoj terja racionalno razporeditev in prometno – trajnostno dostopnost posamezne storitve (tudi izobraževanja) na način, da čim manj obremenjuje okolje – torej naseljenost ter njena storitvena mreža morata biti medsebojno racionalno in okoljsko vzdržno organizirani – planirani in izvedeni (vključno s trajnostno naravnanim prometnim režimom in modelom predvsem peš dostopnosti, kjer je mogoče).
Izrednost lokacij za obvezno osnovno šolstvo je dopustna samo za »posebne šole«, kamor hodi populacija otrok s posebnimi (zdravstvenimi ali duševnimi) potrebami, in ki so izjemno locirane vzporedno mreži javnih osnovnih šol (in nikakor ne »namesto« njih!).
Iz navedenih razlogov izhaja, da morajo biti posamezne redne osnovne šole vsebinsko čim bolj enotno koncipirane, s ciljem ponuditi enako kvaliteto šolanja vsem šolo obveznim otrokom v Sloveniji ter biti razporejene po prostorskem principu. Ustavno sodišče je odločilo, da se vse osnovne šole v celoti enako financirajo z javnimi sredstvi, če so v javni ali pa v zasebni lasti, ker gre za »javno storitev«, ki je »obvezna«.
Dvoumno je že dejstvo, da je »obvezno« osnovno šolsko izobraževanje lahko raznovrstno, saj kje pa je potem ta »obveznost«, in kdo ter po kakšnih kriterijih ima možnost izbire?
Kdo in kako bo sledil »trajnostnemu razvoju«, če bo vozil svoje otroke iz Kranja v Ljubljano, ali iz Prekmurja v Koper? Ali pa iz Šiške na Vič? Občine in osnovne šole so dolžne skrbeti za »varno pot do šole«, ali pa za organiziran prevoz. Vse to ostalim segmentom izobraževanja ni potrebno. Zato je »osnovno šolsko izobraževanje« kot obvezno tudi čisto poseben prostorski režim. Ali bomo pri vseh lokacijah osnovnih šol torej ponujali vse možne vsebinske različice raznih oblik osnovnošolske izobrazbe? Šele to bi bilo demokratično.
Tudi privatne osnovne šole morajo torej slediti istemu programu, kot tiste v javni lasti.
Ob vsem skupaj se torej ne more več razlikovati med »javnimi« in »privatnimi«, temveč samo med javnim lastništvom in privatnim lastništvom nepremičnega in premičnega premoženja, vse mora biti pa med seboj usklajeno in kvalitetno primerljivo. Temu se mora zasebni investitor v »obvezno osnovno šolo« v celoti podrediti, če hoče participirati v mreži obveznega osnovnošolskega izobraževanja ter trajnostnega družbenega, prostorskega in okoljskega razvoja.

Predšolsko varstvo ter šolstvo višjih stopenj sta pa druga zgodba.