»Zakaj pomagam? Zato, ker je to edino človeško!«

Pred uvozom na dvorišče na Njegoševi ulici v Ljubljani se je vila kolona vozil s polnimi prtljažniki vreč in škatel. Na dvorišče so z darovi v obeh rokah, na kolesih in peš, prihajali ljudje vseh starosti: študenti, mlade družine, očki, ki so za roke držali svoje malčke, nosečnice in mame z majhnimi otroki – teh je bilo največ –, gospe in gospodje srednjih let in starostniki. Prostovoljci so jih