Ocenjujemo: Nimfomanka, 2. del

Ugotovitvam, ki sta se zapisali ob prvem delu von Trierjevega štiriinpolurnega martirija (če bi lahko videli tudi cenzurirani del, bi bilo vsega skupaj še 28 minut več), ni kaj bistvenega dodati. Rečeno je bilo, prvič, da je film očiten izraz avtorjeve depresije/melanholije, in drugič, da je treba z njim potrpeti. Takšna redukcija medijsko odmevnega filma na avtorjevo bigrafsko »problematičnost«