Recenzija knjige: Nujnost zasebne utopije

Vid Sagadin se je v svoji drugi pesniški zbirki Špilunga odrekel zgoščenemu, estetiziranemu, arhetipskemu modernističnemu jeziku, ki je prevladoval v prvencu Drevoredi (2010). Namesto tega je iznašel drugačen, čisto zaseben, temeljni jezik, okleščen vsega, kar je nebistveno in bi lahko učinkovalo prazno okrasno, to pa mu je uspelo tako, da je v svoj pesniški svet pripustil govorico otroka. Kot p